Beli sladkor nam je v pogubo

Za mnoge sodobne bolezni je kriv beli sladkor, kar spoznavajo tudi zdravniki, zdravilci pa to trdimo že ves čas. Med ljudmi je vedno več debelih in predebelih, med starejšimi pa je že vsak drugi sladkorni bolnik. Tudi med mladimi narašča število teh bolnikov. Trebušna slinavka ni danes nič drugačna, kakor je bila pri ljudeh v kameni dobi, ali pa pred sto leti, ko je bil beli sladkor še velika redkost. Še sredi prejšnjega stoletja je bila poraba sladkorja zelo majhna. Takratna poraba sladkorja je bila manj kakor 1 kg letno na prebivalca, danes pa je petdesetkrat večja. Sorazmerno z rastjo porabe sladkorja rastejo trebuhi, število sladkornih bolnikov, visok krvni tlak, holesterol, srčno-žilne bolezni. Poleg tega omagujejo tudi sklepi, ki vedno težje nosijo ta bremena.

Nekdaj si sladkorja niso mogli privoščiti, pa so se kljub temu znali posladkati. Skoraj pri vsaki hiši so imeli panj ali dva čebel. Tudi suhega sadja ni manjkalo in ne sladkih sokov. Dovolj je bilo, da so si otroci potešili željo po sladkem. Odrasli pa so potrebno energijo za delo dobili iz žitaric. Trebušna slinavka je bila enakomerno obremenjena z izločanjem inzulina, ki je nujno potreben, da nastane krvni sladkor. Danes pa zaužijemo nekajkrat več sladkorja kakor škroba in človekova trebušna slinavka je v nenehnem stresu. Prav nič ni čudno, da omaguje že pri mladih.

Nekdaj so znale naše babice pripraviti slivovo marmelado brez sladkorja. Ali ne bi tega poskusili tudi danes? Učitelji se pritožujejo, da se veča število nemirnih in pretirano živahnih otrok in od tu do napadalnosti ter nezmožnosti, da se zberejo za učenje, je le še pol koraka. Za malico jim strežejo sladek kakav, jogurt s sladkorjem in posladkano štručko iz bele moke. Tu se soočimo z glavno težavo! Otroci so že od malega zasvojeni s slaščicami in sladkimi jedmi, marsikje tudi mleko sladkajo. Če jed ni sladka, je ne jedo. Kaj je to drugega kakor zasvojenost s sladkorjem? Narava nam je dala okušalne brbončice, ki jih imamo na robu jezika, da ne bi zaužili tistega, kar je neužitno ali celo strupeno. Sedanji način prehranjevanja v razvitih delih sveta pa jih je spridil do te mere, da je človek postal odvisen od sladkorja. Ivan je trdil, da to postaja tako huda težava, kakor odvisnost od alkohola, nikotina ali droge.

Dober nasvet za odvajanje od škodljive sladkosnednosti je zapisal angleški strokovnjak za zdravo prehrano: sestavimo si jedilnik za štirinajst dni, ki ne bo vseboval sladkorja. Odpovejmo se tudi čokoladi, sladicam in gaziranim pijačam. Ko mineta dva tedna, zaužijmo žličko belega sladkorja in spoznali bomo, da je njegov okus premočan in tako neprijeten, da nas bo odvrnil od hrane, v kateri je sladkor. Za slajenje raje uporabimo med, pa še s tem ne pretiravajmo.