Jesti naj bo pravica

V razvitih državah je četrtina ljudi telesno in duševno motenih in bolnih zaradi preobilja, po drugi strani pa prebivalci revnih držav umirajo od lakote. Spoznati, razumeti in uresničevati moramo temeljno človeško načelo, da jemo za to, da bi živeli. Predebeli ljudje so praviloma bolni ali na poti v kako bolezen, ker mislijo, da živijo za to, da bi jedli. Glavni krivec pa je v zgrešeni miselnosti, da je jesti dolžnost. V navado je res prišlo, da mnogi jedo ob določenem času. To narekuje tudi biološki ritem. Nikakor pa to ne pomeni, da smo dolžni pojesti vse kar imamo na krožniku in kar nas še čaka, da natlačimo želodce. Nikakršnega opravičila ni, da obremenjujemo svoje telo samo zato, ker je pogled na hrano slasten. Namesto da bi bil človek v sodobnem času vedno bolj svoboden, z njim manipulira sodobna kulinarika.

Okušalne brbončice na jeziku nam je mati narava dala, da bi nas obvarovale pred zaužitjem tistega, kar bi nam škodilo. Preveč dobrega in nepotrebnega pa jih je razvadilo, da nam narekujejo naj jemo mastno, sladko, slano in kolikor le lahko stlačimo v sebe. Mnogi to počno že tako, da ko je želodec poln "dobrot", le-te izbruhajo in ga spet hitijo polniti. To je prava zasvojenost, ki ni milejša od uživanja droge.

Ivan je rad spomnil na zgodbo o izbirčni Metki. Kaše ni marala za kosilo, zvečer pa jo je s slastjo pojedla. Večina ljudi v razvitem svetu ne ve, kaj pomeni biti lačen. Seveda je treba ločiti fiziološko lakoto, ki nastane ko so zaloge izčrpane, od psihološke, ki jo prinesejo velike oči in razvajene brbončice. Niso redki, ki se danes odrečejo hrani tudi do 40 dni, da bi se rešili kake usodne bolezni, pa ostanejo živi in so praviloma med postom tudi aktivni.

Naj zaključim z mislijo enega največjih genijev, ki jih je človeštvo imelo. Leonardo da Vinci je že pred petsto leti zapisal, da bodo na svetu vojne in nasilje med ljudmi, dokler se bo ubijalo živali samo za to, da bi uživali v gurmanskih pojedinah. Na svitku egipčanskega papirusa so našli zapis: "Večina tega, kar jemo, je odveč. Živeli bi lahko s četrtino tega, kar pogoltnemo. Druge tri četrtine so zato, da živijo tisti, ki nas zdravijo."