Zeliščar IVAN MARŠIČ s Škofljice pri Ljubljani je bil med najuspešnejšimi zeliščarji, ne samo v nekdanji Jugoslaviji in po njej, ampak tudi v evropskem in širšem merilu. To dokazuje na stotine ozdravljenih oseb, ki jim sodobna medicina ni mogla več pomagati in na tisoče ozdravljenih po vsem Balkanu, v Evropi in svetu, ki so sprejeli način zdravljenja po njegovih navodilih. Niti eden od bolnikov se ni pritožil, da izdelki niso pomagali. Poleg bolnikov se še danes pogosto obračajo po nasvete tudi strokovnjaki iz raznih oblasti medicine, farmacije in znanih osebnosti.
Mihailo Blečić, Život bez bolesti - Zdravstvena knjiga Ivana Maršiča
IVAN MARŠIČ se je z zeliščarstvom začel ukvarjati zaradi svoje težke bolezni davnega leta 1962, ko je bil star komaj 27 let. Takrat je bil zaposlen kot miličnik na Železniškem kolodvoru v Ljubljani. Imel je izjemno močno gnojno vnetje ledvic s fistulami, s katerih se je vsak dan cedilo liter gnoja. Zdravniki so mu napovedali največ en mesec življenja, če ne bo šel na operacijo. Zaradi hudih bolečin se je večkrat onesvestil. Užival je tudi veliko zdravil, ki pa mu niso pomagala.
Spomnil se je na svoje starše in babico, kako so v njegovem otroštvu na Kočevskem nabirali zelišča in zdravili bolne in ranjene ljudi. Ko je čakal na težko in tvegano operacijo, se je začel zavedati, da je sam odgovoren za svoje zdravje. Še isti dan je opustil vse škodljive razvade in si pomagal z zeliščnimi pripravki. Že v treh tednih se je postavil na noge in moral iti v službo, ker mu zdravstvo ni priznalo bolniškega dopusta, ker je odpovedal operacijo. Od takrat naprej nikoli več ni potreboval zdravniške pomoči.
Medicinsko osebje ni moglo verjeti temu čudežu. Informacija se je zelo hitro širila in pogosto se je moral izogibati ljudem, če je želel imeti vsaj malo zasebnosti. Ugledni novinarji so veliko pisali o njem v različnih medijih, še zlasti v Srbiji in na Hrvaškem. Na podlagi tega sta nastali tudi dve knjigi.
Ljudje so ga prosili, da nadaljuje z razvojem zeliščnega mazila. Zahtevna služba mu ni dopuščala veliko časa, zato je svoje edinstveno mazilo ustvarjal ponoči. Še naslednjih deset let je potreboval, da je recepturo po neštetih poskusih izpilil do popolnosti in še danes ga izdelujemo po istem receptu. Uporabljali so ga celo v nekaterih bolnišnicah za rehabilitacijo invalidov s cerebralno paralizo. V začetku 70-ih let je začel izdelovati še dve čajni mešanici in zeliščne kapljice, ki so se ravno tako izkazali za uspešne.
Siromašnim ljudem je pomagal do zdravja tudi brezplačno, ker mu je zadovoljstvo bolnikov pomenilo več kot zaslužek. Zato je cena izdelkov še danes zelo dostopna. Maršičevo mazilo je s tem doseglo status ljudskega mazila.
Njegovi pripravki so še vedno zelo znani in cenjeni doma in v tujini. Takoj po razpadu države v 90-ih je bilo poslovanje precej oteženo, zato se je tedaj odločil, da bo posloval pretežno v Sloveniji. To mu je tudi omogočilo, da se je začel posvečati individualnemu zdravljenju težkih bolnikov na domu.
Leta 2012 je zeliščarsko obrt prevzel njegov vnuk BORUT ZUPANČIČ, ki ravno tako uspešno pomaga in svetuje številnim ljudem. Sedaj se Zeliščarstvo Maršič ponovno vrača na trge nekdanje skupne države.