Zeliščar IVAN MARŠIČ s Škofljice pri Ljubljani je bil med najuspešnejšimi zeliščarji, ne samo v nekdanji SFRJ in po njej, ampak tudi v evropskem in širšem merilu. To dokazuje na stotine ozdravljenih oseb, ki jim sodobna medicina ni mogla več pomagati in na tisoče ozdravljenih po vsem Balkanu, v Evropi in svetu, ki so sprejeli njegov način zdravljenja ter njegova navodila. Niti eden od bolnikov se ni pritožil, da izdelki niso pomagali. Poleg bolnikov so se pogosto obračali po nasvete tudi strokovnjaki iz raznih oblasti medicine, farmacije in znanih osebnosti.

Mihailo Blečić, Život bez bolesti - Zdravstveni bukvar, 1989

 

IVAN MARŠIČ se je z zeliščarstvom začel ukvarjati zaradi svoje težke bolezni davnega leta 1962, ko je bil star komaj 27 let. Takrat je bil zaposlen kot miličnik na Železniškem kolodvoru v Ljubljani. Zbolel je na ledvicah, in sicer tako močno, da so mu zdravniki napovedali največ en mesec življenja, če ne bo šel na operacijo. Doživljal je tako hude bolečine, da je pogosto padal v nezavest. Dobival je tudi veliko zdravil, ta pa mu niso pomagala. Spomnil se je svojih staršev, ko so v njegovem otroštvu nabirali zelišča in tudi brezplačno zdravili bolne in ranjene ljudi. Ko je čakal na težko in tvegano operacijo, se je začel zavedati, da je sam odgovoren za svoje zdravje in jo odpovedal. Še isti dan je opustil vse škodljive razvade in si z naravnimi sredstvi pomagal do zdravja. Pri tem mu je pomagala tudi njegova soproga. Od takrat naprej nikoli več ni potreboval zdravniške pomoči. V treh tednih se je postavil na noge in moral iti v službo, ker mu zdravstvo ni priznalo bolniškega dopusta zaradi odpovedane operacije.

Za takratno medicino je bil to čudež; nihče ni mogel verjeti. Ta informacija se je zelo hitro širila in postal je tako iskana oseba, da se je moral celo izogibati ljudem, če je želel imeti vsaj malo zasebnosti. Tudi ugledni novinarji so veliko pisali o njem, še zlasti v Srbiji in na Hrvaškem. Na podlagi tega sta nastali tudi dve knjigi. Odločil se je, da bo nadaljeval delo svojih staršev. Zahtevna služba mu ni dopuščala veliko časa, zato je svoje edinstveno zeliščno mazilo ustvarjal ponoči. Še naslednjih deset let je potreboval, da je recepturo izpilil do popolnosti in mazilo še danes izdelujemo po istem receptu. Začeli so ga uporabljati celo v nekaterih bolnišnicah za rehabilitacijo invalidov in bolnikov s cerebralno paralizo. V začetku 70-ih let je začel izdelovati še dve čajni mešanici in zeliščne kapljice, ki so ravno tako imeli zelo veliko uspeha pri zdravljenju. Veliko revnim ljudem je pomagal do zdravja tudi brezplačno, ker mu je zadovoljstvo bolnikov pomenilo več kot zaslužek. Zaradi tega razloga je bila tudi cena njegovih izdelkov zelo dostopna. Maršičevo mazilo si je prislužilo status ljudskega mazila. Njegovi pripravki so še danes zelo poznani in cenjeni kljub vse večji konkurenci.

Takoj po razpadu države v 90-ih je bilo poslovanje precej oteženo, zato se je odločil, da bo v prihodnje posloval pretežno v Sloveniji. Leta 2012 je zeliščarsko obrt prevzel njegov vnuk BORUT ZUPANČIČ, ki ravno tako uspešno pomaga in svetuje veliko ljudem tudi na območju nekdanje SFRJ. Sedaj se Zeliščarstvo Maršič počasi ponovno vrača na trge nekdanje skupne države.