Prihaja čas, ko bo moral najprej vsak sam poskrbeti za svoje zdravje. Pričakovati, da bo medicina, pa naj bo šolska ali ljudska, skrbela za naše zdravje, je brez pomena. Najbolj zgovoren dokaz je to, da je vedno manj zdravih ljudi. Več je zdravnikov, ambulant in bolnišnic, več je ljudi, ki iščejo zdravstveno pomoč. Ivan je vedno poudarjal, da je edini izhod, da zdravniki in zdravilci ljudi naučijo, kako zdravo živeti. Kdor pa tega ne bi počel, bi si zdravljenje plačal s svojim denarjem.

V srednjih letih svojega življenja je Ivan hudo zbolel in zdravniki so videli izhod le v tvegani operaciji. K njegovi bolezni je med drugim prispevalo tudi preveč soli. Sklenil je, da bo sam poskrbel za svoje zdravje. Ni se odločil za operacijo in vse od takrat pa do pozne starosti tudi ni več obiskal zdravnika. V tem času je veliko preizkušal na sebi in s tem tudi spoznal, kaj jesti in kako živeti, da ostanemo zdravi tudi v starosti.

Slano, sladko in mastno si želijo naše okušalne brbončice. S preobiljem sedanjega časa smo jih razvadili, zato tudi zahtevajo vedno več take hrane. Tudi kulinarika se močno trudi, da bi bila hrana čim bolj okusna, kar pomeni, da bi ustregla brbončicam, ne glede na poznejše proteste želodca in celega organizma. Ivan je že pred časom spoznal, da obstaja pot iz tega začaranega kroga!

Hrane, ki jo kuhamo, ne solimo med kuhanjem, ampak šele tik pred jedjo, najbolje takrat, ko je že na krožniku. Tako bo sol ostala na površju hrane in ne v njeni notranjosti. S tretjino količine soli, ki jo običajno uporabimo, bo hrana enako slana. Ker spada k zdravi prehrani tudi manj maščobe in sladkorja, bomo tudi tega dodali manj, ker bo jed že na krožniku.

Poleg tega je Ivan odkril tudi, da se hrana hitreje skuha, če ni soljena vnaprej. Goveje meso je kuhano v pol ure, če ga damo v neslan krop, ki ga kasneje zavržemo. Tisto, čemur nekateri pravijo goveja juha, mnogi, tudi zdravniki, imenujejo živalski urin. Vsa kemija, ki jo je žival zaužila, se je nabirala v kosteh in mišicah in je s kuhanjem prišla v juho. Da ne omenjamo adrenalina, ki se je v živali sprostil pred zakolom. Zrezke pripravimo na običajen način, ne da bi jih solili ali jim dodali začimbe. Pripravljene skuhamo v neslanem kropu. Med tem pa pripravimo marinado iz različnih začimb, kot je olje, sol in drugo po izbiri. Še vroče zrezke damo v pripravljeno marinado in počakamo, da se ohladijo. Enako storimo z mesom, ki ga pripravimo na žaru. Vzemimo recimo primer, ko so za večjo skupino izletnikov janca spekli na dva načina: prvega so natrli s soljo in drugimi začimbami, drugega pa najprej spekli in ga še vročega pokapljali s pripravljeno marinado. Meso prvega je bilo na obrobju trdo in preveč zapečeno, ob kosti pa še krvavo. Na mesu drugega pa je bila prijetno dišeča skorja, meso v notranjosti pa sočno in okusno.

Ivan je meso jedel precej redko, čeprav nikoli ni bil strog vegetarijanec. Želel pa je, da bi ljudje spremenili svoje prepričanje, da ni kosila ali pravega slavja brez mesa.

S preveliko količino soli pa lahko pokvarimo tudi zelenjavne jedi. Vzemimo recimo za primer kisanje zelja. Strokovnjaki, ki pišejo o tem kako pripraviti zelje za kisanje, priporočajo 2 in več odstotkov soli. Ivan je sam pripravljal kislo zelje in ga imel vse leto shranjeno v prostoru z običajno temperaturo. Postopoma je znižal količino soli na 0.5%, to je pol kilograma na 100 kg zrezanega zelja. Nazadnje je prišel do te stopnje, da je dal kisati brez soli. Zelje je bilo primerno kislo, pri čemer ni bilo niti preveč mehko, niti sluzasto. Res pa je, da je moral kad zaliti s prekuhano vodo, da je prekrila zelje. Sol povzroči, da zeljne celice izločijo vsebino, ki ima največjo vrednost in ta plava v tekočini. Ostane lesna ovojnica, za katero pa človek nima encima, da bi jo razgradil.

Zeliščarstvo Maršič