Prevladuje prepričanje, da lahko pisarniški delavci živijo ob lahki in brezmesni hrani, medtem ko težka fizična dela zahtevajo močno, največkrat mastno, slano mesno hrano in sladke razvade. Ljudje se zavedajo, da taka hrana ni zdrava, vendar se sprašujejo kaj storiti, da bi ob zdravi in lahki hrani tudi fizično delali.

Navajamo primer dveh moških, ki sta nekoč obiskala Ivana Maršiča. Obiskovalca sta že na videz kazala precej več let, kakor sta jih dejansko štela. Imela sta po nekaj kroničnih bolezni in od telesnega napora sta si odpočila v dneh bolniške, posebno zdaj, ko podjetja kontrolirajo, kaj počno njihovi delavci, kadar so na bolniški.

Ivan jima je predlagal primerjavo njune "močne hrane" s tisto, ki jima jo je svetoval on sam.

  • Preden gresta na delo, spije prvi šilce žganja, drugi pa skodelo prave kave. Ivan je predlagal naj na tešče popijeta zeliščni čaj, sladkan z zvrhano žlico medu, če že ne moreta zajtrkovati.
  • Za malico si v bližnji trgovini kupita bel kruh, ceneno salamo ali konzervo in po dve steklenici piva. Ivanov nasvet pa je bil: za malico bi si že prejšnji dan pripravila različne kosmiče, kuhano pšenico, žgance ali močnik. Čez noč bi lahko bila hrana v hladilniku, pred odhodom na delo dobro ogreta in dana v posodo, ki ohranja toploto. Šele tedaj bi hrano tudi solil, zabelil z oljem ali kislo smetano, po želji tudi posladkal z medom.
  • Namesto "močnega" kosila z velikim kosom ocvrtega ali pečenega mesa in praženega krompirja bi si pripravili okusno zelenjavno juho, košček na kratko kuhanega govejega mesa z raznovrstno prilogo, veliko solate in kozarcem lahkega vina.
  • Tudi večerja naj bi bila lahka in vsaj nekaj ur pred spanjem.

Ivan jima je povedal, da se motita, če mislita, da močna hrana daje moč. Bolj je hrana na različne načine kuharsko pripravljena, težje jo telo prebavi. Dobro tretjino energije telo porabi, da hrano predela v preprosto in tako obliko, da jo lahko porabi za energijo in obnovo celic. To je tako, kakor če bi kopali jarek in bi vsakokrat, ko bi vrgli lopato zemlje, precejšen del padlo nazaj. Ne smemo tudi pozabiti, da so ob presnovi take hrane preobremenjeni prebavni organi in najvažnejše žleze z notranjim izločanjem, kot so jetra, trebušna slinavka itd.

Šele ko je Ivan svoje pripovedovanje podkrepil s primerjavo, kako je bilo nekoč na kmetih in med vojno, sta mu začela prikimavati. Da so lahko na vasi preživeli, so morali vsi od rane mladosti do pozne starosti težko delati ves dan. Malo mesa je bilo na krožnikih samo ob nedeljah in večjih praznikih. Moč za delo so dobili iz žitaric in doma pridelane zelenjave ter sadja.

Že nekaj let vlada v državi kriza in vedno več je revnih, ki so tudi lačni in podhranjeni. Če bi le malo spremenili navade in jedli hrano, ki jo res potrebujemo, ne bi bilo ne lačnih in ne revnih. Ivanova velika želja je bila: »Storimo čim več za zdravje, da bomo srečno in dolgo živeli in na koncu spokojno umrli.«

Zeliščarstvo Maršič